1. Vrste površinske obdelave:
Površinska obdelava je postopek oblikovanja pokrivne plasti na površini obdelovanca z določeno metodo. Njegov namen je obdariti površino izdelka s čudovitimi protikorozijskimi učinki. Metode površinske obdelave so pripisane naslednjim metodam:
1. Galvanizacija: Del, ki ga je treba galvanizirati, potopite v vodno raztopino, ki vsebuje kovinsko spojino, ki jo je treba nanesti, in spustite električni tok skozi raztopino za galvanizacijo, da obori in nanese galvansko kovino na del. Splošna galvanizacija vključuje pocinkanje, baker, nikelj, krom, bakreno-nikljeve zlitine itd., včasih pa so vključeni tudi črnitev (modra), fosfatiranje itd.
2. Vroče pocinkanje: Izvaja se s potapljanjem delov iz ogljikovega jekla v kopel za taljenje cinka s temperaturo približno 510 stopinj. Rezultat je, da zlitina železo-cink na površini jekla postopoma postane pasivni cink na zunanji površini izdelka. Aluminiziranje z vročim potapljanjem je podoben postopek.
3. Mehanska prevleka: na površino izdelka vplivajo delci prevlečene kovine, prevleka pa je hladno varjena na površino izdelka.
2. Kontrola kakovosti:
Kakovost galvanizacije se meri predvsem po odpornosti proti koroziji, nato pa po videzu. Korozijska odpornost je posnemati delovno okolje izdelka, ga nastaviti kot preskusni pogoj in na njem izvesti korozijski test. Kakovost izdelkov za galvanizacijo nadzirajo naslednji vidiki:
1. Videz:
Na površini izdelka ni dovoljeno imeti lokalne neprevlečene, ožgane, hrapave, motne, luščene, skorje in očitnih prog, luknjičaste luknje, črne žlindre, ohlapnega pasivacijskega filma, razpok, luščenja in resnih poškodb niso dovoljeni. Pasivacijske oznake.
2. Debelina premaza:
Življenjska doba pritrdilnega elementa v korozivni atmosferi je sorazmerna z debelino njegove prevleke. Splošna priporočena debelina varčnega galvaniziranega premaza je {{0}}.00015in ~ 0,0005in (4 ~ 12um).
Vroče pocinkanje: standardna povprečna debelina je 54 um (43 um za premer manjši ali enak 3/8), najmanjša debelina pa je 43 um (37 um za premer manjši ali enak 3/8).
3. Porazdelitev premaza:
Pri različnih metodah nanašanja se razlikuje tudi način nabiranja premaza na površini pritrdilnega elementa. Med galvanizacijo se kovina prevleke ne nanese enakomerno na obrobnem robu, na vogalih pa dobimo debelejši premaz. V navojnem delu pritrdilnega elementa se najdebelejši premaz nahaja na grebenu niti, ki se postopoma tanjša vzdolž boka niti, najtanjši nanos je na dnu navoja, vroče cinkanje pa je ravno nasprotno, debelejši premaz se nanese na notranjih vogalih in na dnu navoja mehanska prevleka ponavadi nanese isto kovino kot vroče potapljanje, vendar je bolj gladka in ima veliko bolj enakomerno debelino po celotni površini.
4. Vodikova krhkost:
Med obdelavo in rokovanjem s pritrdilnimi elementi, zlasti med luženjem in alkalnim čiščenjem pred prevleko in naknadno galvanizacijo, površina absorbira atome vodika, nanesena kovinska plast pa nato ujame vodik. Ko je pritrdilni element zategnjen, se vodik vrtinči proti najbolj obremenjenim delom, kar povzroči, da pritisk preseže moč osnovne kovine in povzroči mikroskopske površinske razpoke. Vodik je še posebej aktiven in hitro pronica v novonastale razpoke. Ta cikel tlak-pretrganje-prodiranje se nadaljuje, dokler se pritrdilni element ne zlomi. Običajno se pojavi v nekaj urah po prvi uporabi stresa.
Za odpravo nevarnosti vodikove krhkosti se pritrdilni elementi toplotno pečejo čim prej po nanosu, da vodik izteče iz prevleke, običajno pri 375-4000F (176-190C) za 3-24 ure.
Ker mehansko cinkanje ni elektrolitsko, to praktično odpravi nevarnost vodikove krhkosti. Poleg tega je zaradi inženirskih standardov prepovedano vroče cinkanje pritrdilnih elementov s trdoto večjo od HRC35 (Imperial Gr8, metrika 10,9 in več). Zato se vodikova krhkost redko pojavi pri vroče potopljenih pritrdilnih elementih.
5. Adhezija:
Odrežite ali odtrgajte s trdno konico in znatnim pritiskom. Če se pred konico rezila prevleka odlepi v kosmičih ali kožicah, pri čemer se razkrije osnovna kovina, se šteje, da je oprijem nezadosten.
